Dismorfna telesna motnja

Nekateri ljudje se neprestano opazujejo v ogledalu. Več ur na dan gledajo svoj odsev, a ne zato, ker bi si bili tako všeč. Opazujejo se, ker sovražijo svoj izgled. Skrbi jih, da je njihov nos prevelik, prsi premajhne, lasje preveč redki,... Če bi jih opazoval nekdo drug, bi lahko rekel, da izgledajo normalno ali celo, da so privlačni. Vendar ti ljudje vidijo drugačno podobo. Obsedeni so s svojim zunanjim izgledom in nezadovoljstvo ter obup jih lahko privede celo do samomora.

Večino od nas skrbi za naš zunanji izgled. Ni nam vseeno kako smo oblečeni, kakšna je naša pričeska,... Radi bi izboljšali svoj izgled. Kdo ne bi želel gladkejše kože, lepše postave, privlačnejših oči? Zato nosimo ličila, izbiramo oblačila, ki nam najbolj pristajajo, si kodramo lase ali si jih ravnamo, uporabljamo najrazličnejše kreme za kožo itd. Vse to je normalno, je del našega vsakdana. Torej kje je meja med normalnim in obsedenostjo?

Obsedenost z enim ali večimi deli telesa imenujemo dismorfna telesna motnja. To je psihiatrična motnja, za katero je značilna preobremenjenost z enim ali večimi deli telesa. Ljudje z dismorfno telesno motnjo neprestano razmišljajo o tem, kako so grdi in teh misli ne morejo nadzorovati. Zaradi tega so žalostni in se počutijo manjvredne. Te negativne občutke skušajo poskušajo pregnati s ponavljanjem določenih vedenjskih vzorcev. Nekateri se neprestano opazujejo v ogledalu, drugi se ga izogibajo. Večina skuša svoje "lepotne napake" tudi zakriti z ličili ali oblekami oz. jih popraviti s pomočjo osebnih trenerjev, kozmetičnih salonov, frizerskih salonov in celo dermatologov ter plastičnih kirurgov.

Ti ljudje so pogosto depresivni, izostajajo od dela oz. šole in so samomorilni.

KAKO POGOSTA JE DISMORFNA TELESNA MOTNJA? Kar 1-2% ljudi naj bi imela dismorfno telesno motnjo. Pogostejša je v ZDA, kjer nekatere študije navajajo pogostnost tudi do 2%, medtem, ko so v študiji narejeni v Firencah ocenili, da ima dismorfno telesno motnjo 0,73% populacije. Motnja je pogostejša med študenti (2,5-5%) in seveda med pacienti dermatologov ter plastičnih kirurgov (5-16%). Kar 26-58% bolnikov z dismorfno telesno motnjo se namreč odloči za plastično operacijo.

Zanimivo je, da je dismorfna telesna motnja enako pogosta kot na primer revmatoidni artritis. Skoraj vsak je že slišal za revmatoidni artritis in pozna to bolezen, ampak ali ste že kdaj prej slišali za dismorfno telesno motnjo? Če niste psihiater ali psiholog najbrž ne. O njej se pri nas še ne govori, prav tako ni bilo narejenih študij, ki bi ocenile njeno pogostost v slovenski populaciji.

KDO ZBOLEVA ZA DISMORFNO TELESNO MOTNJO? Pričakovali bi, da je večja pojavnost dismorfne telesne motnje med ženskami, vendar se študije, ki primerjajo pojavnost motnje med ženskami in moškimi razlikujejo in si nasprotujejo. Nekateri avtorji poročajo o večji pojavnosti med moškimi, drugi o večji pojavnost med ženskami, spet tretji ne ugotavljajo razlik med spoloma.

Medtem ko verjetno ni razlike v pojavnosti motnje med spoloma, pa obstajajo razlike med deli telesa, na katere se osredotočajo moški in deli telesa na katere se osredotočajo ženske. Moški so bolj zaskrbljeni zaradi svojih genitalij, višine, mišične mase in las, medtem ko ženske bolj skrbi njihova teža, prsi, stegna in noge.

Prvi znaki bolezni se pojavijo že v najstniških letih, v povprečju v starosti 15 let.

KAJ VPLIVA NA NASTANEK DISMORFNE TELESNE MOTNJE? Ni še trdnih dokazov o tem, kaj bi lahko povzročalo dismorfno telesno motnjo, vendar so vzroki najbrž številni. Vlogo igra verjetno dednost, saj se v določenih družinah pojavlja pogosteje. Prav tako so pri teh bolnikih pogostejše druge psihiatrične motnje, kot so depresija, obsesivno kompulzivna motnja, motnje hranjenja in osebnostne motnje. Kar 78% bolnikov razmišlja o samomoru in 17-33% jih je samomor že poskusilo tudi napraviti.

Prav tako je verjetno pri bolnikih z dismorfno telesno motnjo spremenjeno delovanje možganov. Ugotovil so namreč, da ti bolniki pri gledanju fotografije svojega obraza, le-tega ne vidijo kot celoto. Vidijo le dele obraza, ki jih nato sestavijo v popačeno sliko.

Na nastanek motnje naj bi imelo vpliv tudi odraščanje v družini, ki otroka zanemarja in je pretirano kritična, predvsem do zunanjega izgleda in sveda sodobni mediji, ki dajejo velik poudarek na popoln izgled.

KAKO ZDRAVIMO DISMORFNO TELESNO MOTNJO? Ljudje z dismorfno telesno motnjo so prepričani, da je vzrok vseh njihovih težav zunanji izgled, zato se trudijo, da bi ga spremenili. Za dosego svojega cilja zapravijo celo premoženje, saj lahko trener fitnesa stane tudi do 50 Eur za en trening, obisk pri frizerju od 50 do 100 Eur, obisk v kozmetičnem salonu in pri dermatologu tudi več 100 Eur ter plastični kirurg več 1000 Eur. Kljub vsemu trudu in posegom, pa bolniki ostajajo nezadovoljni. Kar 91% bolnikov, ki se odloči za kirurški poseg ni zadovoljnih s končnim rezultatom. A tudi tisti, ki so z izidom zadovoljni, se kajkmalu začnejo preobremenjevati z drugim delom telesa.

Veliko bolj učinkovito je psihiatrično zdravljenje. Kot najučinkovitejša se je izkazala kombinacija zdravljenja s kognitivno vedenjsko terapijo in selektivnimi zaviralci privzema serotonina. Kognitivno vedenjska terapija sloni na samoopazovanju misli in vedenjskih vzorcev, ki se nanašajo na izgled (npr. opazovanje koliko časa porabi bolnik za ogledovanje svojega odseva v ogledalu), miselnih tehnikah (npr. nadzorovanje misli) in vedenjskih vajah (npr. izpostavljanje bolnika stresnim situacijam in preprečevanje neprimernih vedenjskih vzorcev). Kot medikamentozno zdravljenje se uporabljajo selektivni zaviralci privzema serotonina, ki preprečijo privzem živčnega prenašalca serotonina (drugače imenovanega tudi "hormon sreče") nazaj v nevrone in s tem povečujejo koncentracijo prostega serotonina v možganih. To so ista zdravila, ki se uporabljajo tudi za zdravljenje depresije.

Primer tožbe: dr. Hugo proti Lynn G (2000). Primer je visokoprofiten in zato zelo znan. Zaradi njega so začeli razmišljati o možnih pravnih posledicah napačnega zdravljenja oseb z DTM.

Lynn G je sprožila pravni postopek proti dr. Hugu zaradi malomarnosti. Pred tem je bila že pri številnih drugih plastičnih kirurgih. Ker je imela dismorfno telesno motnjo naj ne bi bila "sposobna" privoliti v poseg. Dr. Hugo bi moral pred posegom oceniti njeno duševno stanje in jo seznaniti z drugimi načini zdravljenja. Višje sodišče New Yorka je prisodilo v prid dr. Huga, ker ni bilo dokazov da je Lynn G res imela DTM.