Korekcija nosu - rinoplastika

RINOPLASTIKA je med estetskimi operacijami ena najbolj priljubljenih. Nos ima na obrazu osrednji, izredno viden položaj, kot tak pa ima izredno velik vpliv na privlačnost obraza. Razne deformacije nosu so za paciente lahko vzrok slabšo samopodobo, motnje samozavesti in težave pri vzpostavljanju socialnih stikov. Pri določenih stanjih nosu, kot so dolg, povdarjen, zadebeljen, tanek, širok, prelomljen ali spuščen nos, te deformacije lahko korigiramo z operativnim posegom.

 

Včasih se zgodi, da je problematično samo eno področje nosu, na primer nosni vršek, ki je lahko preveč zadebeljen in okrogel, lahko pa je poudarjena samo grba nosnega hrbta. Deformacije nosu, kot so zvita ali prelomljena os nosu, so pogosto posledica predhodne poškodbe. S tem povezana je lahko tudi vrsta funkcionalnih težav, kot so težave pri dihanju, smrčanje, pretirano izločanje sekreta, razne zapore in simptomi podobni alergiji.V takšnih primerih je poleg izboljšanja samega izgleda potrebno tudi izboljšati funkcionalnost, zato kot deloperacije lahko naredimo septoplastiko ali turbinektomijo.

Ob pravilnih indikacijah za operacijo z rinoplastiko lahko dramatično izboljšamo izgled nosu, kot tudi celotnega obraza. Cilj operacije mora biti privlačen nos, ki pristoji obrazu, je z njim v harmoniji in ravnotežju. Pogosto uporabljamo izraz, da mora biti nos »tih« del obraza, saj s tem do izraza pridejo druge značilnosti, na primer oči.

Zelo pomembno je, da se vsak kirurg, ki opravlja rinoplastiko zaveda njenih omejitev in v vsakem individualnem primeru preceni kaj je mogoče storiti in kaj ne. Enako pomembno je tudi, da se pacienti zavedajo, da lepši izgled njihovega nosu ne pomeni avtomatično tudi boljšega socialnega in profesionalnega uspeha. Pri pacientih, ki so emocionalno ali psihološko nestabilni je zato takšna operacija kontraindicirana.
 
Med pregledom pacienta, ki si želi rinoplastike, moramo natančno analizirati celoten obraz. Zlasti moramo biti pozorni na poudarjenost brade, širino in višino obraza in razdaljo med očmi. Poznamo splošno sprejete meritve, ki predstavljajo idealna razmerja med nosom in preostalim obrazom. Le ta so določena s tako imenovanim pravilom tretjin (slika). Znani so tudi kriteriji idealne oblike moškega in ženskega nosu. Za ženski nos je značilen raven hrbet, ki prehaja v nekoliko privzdignjen vršek. Moški nos je za razliko tekom celotne dolžine raven. Vsak posameznik pa ima lastne obrazne značilnosti, ki vplivajo na izbor ustrezne tehnike, prilagojene individualno vsakemu bolniku. 
 
 
 
Rinoplastika je poseg, ki lahko bistveno spremeni in polepša videz obraza. Vsak kirurg pa mora poznati stanja in okoliščine, ki zmanjšajo verjetnost dobrega izida operacije. Takšna stanja so: mastna, debela koža nosu – le ta lahko, ne glede na precizno izoblikovano hrustančno kostno ogrodje nosu zakrije njihov obris, podatek o predhodnih grdih brazgotinah, nerealna pričakovanja, čustvena ali psihološka nestabilnost.

Pregled
Ključ do uspešne rinoplastike leži v natančnem predoperativnem pregledu. Nos je potrebno pregledati iz treh zornih kotih: anteroposteriornega, lateralnega in bazilarnega. Pregled nosu vključuje pregled celotnega obraza, kjer iščemo prisotnost asimetrij, ugotavljamo normalno razmerje med zgornjo in spodnjo čeljustjo, ličnic, čela in višino ter volumen zgornje ustnice. Ključno vlogo pri izgledu nosu igra brada. Nos je lahko normalnih dimenzij, pa bo ob majhni bradi deloval prevelik. Prava rešitev v tem primeru ni operacija nosu, temveč povečava brade. Vse ugotovljene značilnosti obraza na koncu prispevajo k odločitvi, kakšen naj bi bil nos, ki bo v ravnotežju s pacientovim obrazom.

Pomembni podatki, ki jih mora operater na koncu še pridobiti pred operacijo se nanašajo na zaporo dihalnih poti, alergije, poškodbe in morebitne predhodne operacije.

Operativna tehnika
Rinoplastika je med estetskimi posegi doživela največje spremembe. Boljše poznavanje anatomije in funkcije nosu so pripeljale do spoznanj, da je odstranjevanje tkiv nosu blago rečeno poenostavljeno, če ne celo škodljivo.

Opora nosu je sestavljena iz kostnega in hrustančnega dela in njena naloga ni le tvoriti obliko, temveč zagotavljati nosu oporo in omogočati pretok zraka, tako med normalnim dihanjem kot med naporom, ko je dihanje pospešeno. Prekomerna odstranitev tkiva zato lahko privede do nastanka skrajšanega, konkavnega ali celo kolabiranega nosu. Izgled se pogosto s časom le še poslabša, lahko pa se pojavijo tudi motnje dihanja, zaradi ošibitve notranjih struktur nosu, tako imenovanih nosnih zaklopk. Četudi funkcija nosu ni prizadeta, nos pogosto deluje »operirano«, česar si pacienti ne želijo.

Nekatere moderne tehnike rinoplastike sicer še vedno vključujejo zmanjšanje ali odstranitev določenih struktur oziroma tkiv nosu, vendar je vsaj toliko tudi tehnik, ki zagovarjajo le spremembo ali preoblikovanje tkiv, s poudarkom na ohranitvi njihovih značilnosti in funkcije. Večina sodobnih tehnik rinoplastike za zagotovitev podpore in naravnega izgleda nosu, zagovarja celo dodajanje nekaterih tkiv, na primer v obliki hrustančnih presadkov. Rinoplastiko po pristopu v grobem razdelimo na dva tipa: odprto in zaprto.

Zaprt pristop izvedemo skozi rez na notranji strani nosu, kar v nadaljnem poteku operacije lahko ovira prikaz in preglednost nosnih struktur. 
Pri odprtem pristopu je rez na zunanji strani nosu v področju kolumele, torej na bazi nosu in je stopničast ali ima obliko črke V. (slika). 

Takšen pristop operaterju omogoča dvig kože in mehkih tkiv od nosnega ogrodja ter na ta način zelo dobro preglednost spodaj ležečih hrustancev in drugih nosnih struktur. Z obema tehnikama je ob pravih indikacijah moč doseči izredno dobre rezultate. Izkušeni kirurgi so pogosto izurjeni v obeh, o njihovi uporabi pa se odločijo glede na potrebe pacienta. Ne glede na tehniko oziroma pristop gre za operacijo, ki poteka v splošni anesteziji in običajno traja med 1 in 3 urami.

Nos lahko operativno preoblikujemo na različne načine. Z odstranitvijo hrustanca nosnega vrška lahko le tega zmanjšamo. Širok vršek lahko zožamo s spremembo oblike ali položaja hrustancev vrška. Viseč vršek nosu lahko skrajšamo in privzdignemo z uporabo tako imenovanih podpornih hrustančnih presadkov, ki podpirajo vršek v njegovem novem položaju. Zmanjšanje projekcije nosu in odstranitev nosne grbe dosežemo z odstranitvijo hrustanca septuma in odstranitvijo dela nosne kosti. Ko nos na ta  način pri pogledu iz strani izravnamo, nam pri pogledu od spredaj lahko deluje preširoko, zato ga moramo zožati. To naredimo s tako imenovanimi osteotomijami, torej kontroliranimi subperiostalnimi zlomi nosne kosti (slika). Čeprav se osteotomije lahko izvedejo v notranjosti nosu, ko govorimo o medialnih osteotomijah, se večina kirurgov poslužuje tako imenovanih lateralnih osteotomij, ki jih izvedemo skozi drobne reze na vsaki strani nosnega hrbta. Drobni rezi na straneh nosu se zacelijo izredno hitro in so po nekaj tednih praktično nevidni.

Za doseg naravnega in privlačnega videza nosu, na vršek, na strani in nosni hrbet lahko dodamo hrustančne presadke. Te običajno odvzamemo iz nosnega pretina. Redkeje hrustanec odvzamemo iz ušesne školjke ali celo iz rebra. Odvzem hrustanca iz ušesne školjke ali rebra je običajno potreben pri rekonstrukcijah nosu. Kadar je baza nosu preširoka, je mogoče nosnici zožati z odstranitvijo drobnih klinov tkiva na nosni bazi (slika). Klin se izreže na bazi nosnice na prehodu v lice, brazgotine so na ta način skrite v obnosno gubo in  praktično nevidne. Operacijo zaključimo z namestitvijo nosne opornice, ki bo v sledečem tednu ščitila nos pred neželjenimi premiki in oteklino. Za boljšo vzdrževanje, oblike podpornih struktur nosu imajo pacienti prve dni po operaciji v nosnicah tampone.

Pooperativno obdobje
Nosna opornica se odstrani 7 do 10 dan po operaciji. Kljub oteklini je takrat že vidna nova oblika in velikost nosu, vendar dokončno splahnitev otekline in preoblikovanje nosu lahko pričakujejo šele po 3 do 6 mesecih.
 
 
 
Pri rinoplastiki bo približno 5% pacientov po operaciji z izzidom nezadovoljnih in potreben bo ponoven poseg za korekcijo manjših nepravilnosti.