Tkivni polnilci - fillerji

Znake staranja opazimo navadno po 30 letu starosti, ko  se koža spremeni pod vplivom številnih zunanjih dejavnikov, zlasti pretiranega sončenja in kajenja. Spremeni se sestava in količina kolagenskih in elastičnih vlaken kože, ki vplivajo na kakovost in videz kože.

Dolgotrajna izpostavitev soncu povzroči v koži razvrstitev elastičnih vlaken v nepravilne vzorce, število kolagenskih vlaken se zmanjša, obstoječa pa so neorganizirana.

Skupen učinek teh sprememb vodi v nastanek gub, zmanjšanje elastičnosti kože in nastanek dishromij (motnje pigmentacije kože v smislu hipo- in hiperpigmentacij ter kožnih malignih sprememb na katere moramo biti še posebej pozorni). Do večjih sprememb pride tudi v menopavzi, ko pade nivo estrogena in poraste nivo androgenov. Takrat opazimo tanjšanje usnice, zmanjša se število vezivnih celic fibroblastov, podkožna maščoba se stanjša medtem, ko se maščoba globokega sloja poveča. Maščobo podpirajo le obrazni vezi, ki po večih letih napenjanja in raztezanja postanejo vedno bolj ohlapni. Dinamične sile mimičnih mišic obraza privedejo do nastanka finih gub, gravitacijske sile pa povzročijo nastanek globokih statičnih gub zaradi povešanja mehkih tkiv obraza. Čvrstost mlademu obrazu daje tudi velika koncentracija žleznega tkiva, ki se z leti krči in usiha. Pri starostnikih se resorbira kostnina obraznega skeleta,  kar dodatno prispeva k starostnem videzu.

Z različnimi polnili ali filerji lahko prehodno ali trajno zapolnimo vdolbine v mehkih tkivih, ki so nastale zaradi poškodb ali v procesu staranja (statične gube) in za povečanje prostornine tkiva (ustnice, obraz). Idealni tkivni polnilec je varen, nestrupen, nealergen, njegova uporaba je preprosta, čas okrevanja po aplikaciji je kratek, rezultati so predvidljivi, poseg je reverzibilen, po aplikaciji je netipen in na tržišču široko dostopen.

Trenutno dostopni polnilci obsegajo veliko dobrih lastnosti iz zgornjega seznama, vendar noben ne zajema vseh. Tkivne polnilce delimo glede na sestavo in obstojnost. Po sestavi jih razdelimo na avtologne, biološke ali sintetične, po obstojnosti pa na začasne ali trajne. Pri uporabi avtolognih-telesu lastnih polnil kot na primer maščobe, kože, fascije, hrustanca, , Autologena® (kolagen, pripravljen iz pacientove lastne kože) in Isolagena® (kultura fibroblastov, vzgojena iz pacientovih lastnih fibroblastov), ni skrbi za strupenost, imunogenost, karcinogenost ali teratogenost.

Glavna predstavnika bioloških polnilcev sta organska preparata: kolagen in hialuronska kislina. Prednosti  so preprosta uporaba in široka razpoložljivost na tržišču, slabosti pa preobčutljivost na živalske ali človeške beljakovine, možen prenos bolezni, imunogenost in neobstojnost (po določenem času se resorbirajo).

Sintetični polnilci so relativno obstojni in trajni. Pri njihovi uporabi je manjša možnost prenosa bolezni ter nepomembnost senzitizacije na tuje živalske ali človeške beljakovine. Njihova slabost je nastanek granuloma, akutne in kasne okužbe, premik polnilca in deformacije kot posledica odstranitve ali komplikacij pri uporabi preparata.

Avtologna maščoba. Telesu lastno maščobno tkivo se lahko uporablja kot polnilec za mehka tkiva, in sicer za povečanje volumna podkožnega tkiva pri oblikovanju tako obraza kot tudi telesa. Običajna mesta injiciranja na obrazu so spodnji očesni rob, predel ličnic, spodnja čeljust, sprednja ali zadnja čeljustna linija, brada, nazolabialne gube in drugi deli obraza. Na drugih delih telesa jo uporabljamo za korekcijo nepravilnosti, ki so nastale po nekaterih posegih (liposukciji ali rekonstrukciji dojk).

Uporaba maščevja.

Odvzem maščevja poteka v lokalni, redko v splošni anesteziji s posebnim injekcijskim sistemom in uporabo podtlaka (izsesavanje maščevja ali liposukcija)

Hialuronska kislina (HK) in njeni derivati. HK je največkrat uporabljeno polnilo. Človek ima največje količine hialuronske kisline v koži in vezivnem tkivu. Tam zagotavlja volumen, turgor, elastičnost in kohezivnost, kar daje stabilnost vezivu. 70 kg težak človek ima v svojem telesu 15 g hialuronske kisline, ena tretjina le-te se dnevno metabolizira v telesu (jetra) do ogljikovega dioksida in vode. Da bi bile molekule hialuronske kisline bolj stabilne, so jih med seboj povezali in tako so nastale molekule, ki so bolj stabilne na encimsko razgradnjo in mehansko bolj odporne. Različni preparati s HK se ločijo po koncentraciji HK, velikosti delcev in prečni povezanosti elementov. Polnilo je sorazmerno varno, brez resnejših stranskih učinkov kot tudi resnih sistemskih stranskih učinkov.

Hialuronska kislina je polnilo, ki se injicira v srednji in globoki dermis-usnjico. Ob injiciranju ni potrebe po prekomerni korekciji kot pri kolagenu, saj hialuronska kislina veže večje količine vode kot kolagen. Prednost pri uporabi hialuronske kisline je, da ni potrebe po predhodnem kožnem testiranju. Nekateri avtorji poročajo o hipersenzitivnostnih reakcijah, katerih incidenca je 0,8 % do 2 %.

Neželeni učinki so povezani s samim injiciranjem in se kažejo lokalno. Pojavljajo se v prvih treh dneh od aplikacije kot oteklina, rdečina, bolečina, srbež, blagi eritem in le redko trajajo več dni.

Učinek hialuronske kisline traja 4-6 mesecev, kombiniranje preparatov z različnimi velikostmi delcev omogoča prilagajanje terapije na različna vrste struktur, od globokih nazolabialnih gub, finejših gub obraza, ustnic, v zadnjem času pa se preparati večje viskoznosti uporabljajo tudi za oblikovanje oz. povečanje augmentacijo obraznih kontur, npr. ličnic.

Injekcije v področje ustnic so boleče, zato ob injiciranju uporabljamo površinsko ali infiltracijsko anestezijo.

Derivati hialuronske kisline povzročijo mnogo večjo oteklino in podplutost obdelovane površine kot injekcije kolagena. Oteklina izgine po 3-5 dneh, podplutost lahko traja do 10 dni. Kasneje lahko opazimo in zatipamo grudice v injiciranem predelu, ki so najpogosteje vzrok neenakomerne razporeditve polnila med injiciranjem. Opažamo lahko pojavljanje območij, kjer temnejša pigmentiranost vztraja dalj časa.

S ponavljajočimi injiciranji učinek traja dalj časa, pa tudi potrebna količina hialuronske kisline pri posameznem injiciranju je manjša. Pri injiciranju večjih volumnov obstaja nevarnost nastanka abscesov.

Uporaba hialuronske kisline.

Potrebno je vedeti, da je za korekcijo gub, mimičnih linij in brazd potrebno uporabiti več različnih metod zdravljenja. Najpogostejše metode so zdravljenje z laserjem, polnilci, botlinum toksinom, kemičnim in mehaničnim pilingom ter kirurškimi posegi. Omenjene metode uporabljamo posamezno ali v kombinacijah glede na kožne spremembe in želje bolnikov, ob tem je pomembno časovno za oredje. Le zdravnik, ki obvlada vse tehnike in ima na voljo vse sodobne naprave in material bo lahko dosegel najboljši rezultat