Učitelju


"Poglej kako je lep in temne laske ima, potlačen nosek in tako je glasen….
Uroš, reči oči, oooččii… hvala, prosim…
Pazi, kje se zopet plaziš, ne stopaj tako visoko, ne teči prehitro…
Primi žličko z desno roko, takole poglej… vse pojej…
Napiši S, S kot zavita kača…Naredi nalogo, drži obljubo, bodi priden…"

 

Začne se s polno obljub,
Velikega pričakovanja, vzpodbud.
Vse se zdi preprosto, enostavno,
na trenutke celo zabavno.

A, to je le začetek začetka,
iz niza najmanjša številka,
le ton iz mogočnega zvonca,
le delček žarečega sonca.

Spoznanje za spoznanjem....
s pridobljenim znanjem
polniš si modro glavo,
da nekoč spoznal bi slavo.

Dosežeš svoj cilj in slavo,
ponosen na novo postavo,
zazreš se v plodna leta...
in kaj sedaj se ti obeta ?

Začetek konca...?
S pozabljeno slavo
in težko glavo,
ne slišiš več zvonca...

 

Kakor mehka glina, ki polzi skozi skrbne roke staršev skozi čas otroštva, mladosti in čas zorenja, kot bitje, ki je sposobno misliti in govoriti v okolju prijaznih in zlobnih, med prijatelji in sovražniki, v dežju in soncu, svetlobi in temi…v stvarnem in duhovnem svetu z določenimi značilnostmi.

Čas s katerim človek razpolaga je neznanka. In kaj je izgubljen čas, zapravljen čas, nekoristno porabljen čas. Je življenje vsota sekund, minut, dni…let. Življenje ni le pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti in razmnoževanja. Življenje je preprosto obstajanje človeka od rojstva do smrti.

Toda kako misliti in kaj govoriti, kako sooblikovati svet, ki mu pripadamo ? Učitelji, vzorniki, prijatelji, pozitivna in negativna čustva sooblikujejo naša razmišljanja in dejanja.

Učitelj ni le človek, ki poučuje kako spretnost, umetnost ali človek s pedagoškim tečajem. Učitelj je človek, ki z dejanji in z besedami oblikuje mlade ljudi, jim kaže smernice in pripelje do skrivnostnih ulic neznanega. Jim vedno stoji ob strani, jih vzpodbuja, pohvali in graja, jih spoštuje…

Z mojim učiteljem in prijateljem si ne moreva več seči v roko, se glasno pozdraviti in nasmejati.



Žaneta ni več med nami.

Ostal bo v spominu kot iskren prijatelj, skromen, miren, pošten, potrpežljiv, pameten, izobražen, naprednih idej, živahnih misli, delaven, ustvarjalen.

Ljubljanica, Radovna, Krka, Sava so tekle skozi najina srca, naju družile v prostem času in pisale najlepše spomine. Zgodbe o rdeče-pikastih postrveh in borbenih lipanih, požrešnih ščukah in kraljevih sulcih so bile vedno tako žive, globoke in polne… Natančno oblikovanje petelinjih peres, puha rac in dlake srnakov je vzbujalo spoštovanje, zavidanje in veselje. Roji enodnevnic in večerni skok, natančni meti, gibanje muharske palice in brnenje kolesca … so bili kot jata lastovk, ki še ruševinam dajo nekaj življenja.

In profesor Janko, zdravnik? Ni bil le človek, ki se je ukvarjal z zdravljenjem ljudi in je bil zato posebej usposobljen. Bil je izjemen zdravnik...

Bil je odličen pedagog, ki je znal iz kamnoloma znanja natančno izbrati le tisto kamenje, ki služi za dobre temelje kvalitetne hiše. Njegove besede so imele težo. Sistematično urejene v predavanje ali strokovni prispevek so se sprva zdele preproste, enostavne, lahko berljive. Ob natančnem branju in poslušanju pa so bile kot kozarec vina pozne trgatve natančno prebranih desetine-tisoče jagod.

Učil je z dejanji in z besedami. Predaval je z nalezljivim entuziazmom. Znal je izbrati in nadgraditi, združevati klinično, znanstveno raziskovalno in pedagoško delo. Znal je privabiti mlade ljudi iz različnih okolij, z različnimi navadami in vrednotami. Bil je učitelj z ohranjenim kratkotrajnim in dolgotrajnim spominom,tako za uspehe kot napake iz svoje poti. Včasih je bil neizprosen sogovornik, ki pa ni poznal zamer in užaljenosti. Učil nas je medicine kot stroke in učil nas je življenja.

Topel odnos do bolnikov je presegal zgolj zdravljenje in varovanje zdravja. Vzpodbudne misli in iskren nasmeh je tudi neozdravljivo bolnim prinesel delček sonca v sivi vsakdan.

In tudi, ko se je znašel na drugi strani, kot bolnik, me ni razočaral. Boril se je do zadnjega dne, upal, zaupal, tvegal, verjel. Številne operacije, kemoterapija, naporni diagnostični postopki, ves trud učencev in kolegov se je končal z jutranjim piskom telefona, žalostnim glasom, solznimi očmi in mislijo:

Kup mesa in kosti,
Nekaj litrov rdeče krvi,
V možganih sivina in belina.
Se tu skriva človeka veličina ?
Tam kjer za roke je praznina,
Tam se bistvo skriva.



»Prisežem na Apolona Zdravnika in Asklepija in Higieio in Panakeio in na vse bogove in boginje ter jih kličem za priče, da bom moža, ki me je izučil v zdravniški vedi, spoštoval kakor lastne starše….«

Za teboj spoštovani učitelj, dragi Žane je ostala (o) velika (o) praznina (e), a v solzi žalosti se lesketajo le lepi spomini.
Hvala, ker si me učil živeti, sprejemati uspehe in poraze, razočaranja in veselje.
V spomin prof. dr. Martinu Janku (28. 9. 1942 - 8. 5. 2003).

 

Gorele so le 3 sveče.

Steza, ki je vodila do groba se je mehčala v zgodnje popoldanskem soncu, ostanki snega, nekaj ledu, ki je odbijalo sončne žarke. ... In tri sveče. Ogenj in led. vse naokoli pa toliko življenjskih zgodb, toliko spominov. Spominov, ki se obudijo z vsakim plamenom in dogorijo s stopljenim voskom. Spominov, ki zbledijo, ko omaga drobna baterija, ki v rdeči plastiki proizvaja umetno ponarejeno svetlobo. Spomini, ki trajajo nekaj dni, morda mesec, dva? Morda 3? Spominov, ki jih prinašajo in odnašajo ljudje. Nekateri pridejo zgolj ob odprto jamo, da vidijo in, da so videni, preizkusajo svoj vpliv in pomembnost:"Smo tudi mi povabljeni na sedmino, kaj pa tisti in oni, ce so tisti, potem oni ne bi, kaj pa so oni imeli skupaj, pa ti...?" Nekaj večjih kamnov, pesek, zemlja in jama je zasuta. Iskrene in zaigrane solze se posušijo. Plast separiranega peska bele ali črne barve. Prvi sneg, prva pomlad, jesen. Listi na koledarju se obračajo. In vedno manj jih je. Novih...in starih obiskovalcev, ki želijo obujati lastne spomine ali si lajšati slabo vest za neizpolnjene obljube, laži in prevare za časa življenja. Koliko bolnikov, poškodovancev, koliko učencev, sodelavcev, prijateljev, znancev, sorodnikov... In njegov svet ni bila vas, ni bilo mesto, njegov svet je bil svet. Pa samo 3 sveče 1 bela in dve rdeči. Koliko neprespanih noči, nalezljive vneme, kave, šal, kletvic, koliko ur v bolnišnici, operacijski dvorani, eksperimentalnem laboratoriju, ukradenih dopustov, zamujenih predstav... Koliko otrok, moških in žensk, koliko želja, pričakovanj, upanja in veselja. Koliko novinarjev, politikov tistega časa... Nočnih telefonskih klicev. Pa samo 3 sveče: 1 bela in dve rdeči. Zdravnik poklic, ki zagotavlja nesmrtnost, spostovanje, nekaj mističnega, velikega, nekaj brez cene, nekaj kar denar spremeni le v barvno potiskan papir zanemarljive vrednosti... Poklic na katerega so ponosni nasi starši, mi in naši otroci. Morda zgolj zato, ker nas krade enega od drugih, ker zanj prav vsi plačujemo svojo ceno. Pa samo tri sveče: 1 bela in dve rdeči. Bil sem na grobu človeka velike vrednosti, ki ga osebno nisem poznal, poznam pa rezultate dela in spoštovanje, ki ga je tudi po 20 letih pustil v večini sodelavcev s katerimi je sodeloval, jih učil, hvalil in grajal. Ljudi, ki tudi po 20-tih letih najdejo lepo besedo zanj..., ko jim obrazne mišice razodevajo posebna čustva povezana z imenom, z določenim obdobjem, ko se jim je zdelo, da so del velikega, drugačnega in kot so kasneje spoznali del zgodovinskega obdobja, pionirskih časov. Bil sem na grobu Marka Godine natanko 20 let od njegove smrti. Pa samo 3 sveče: 1 bela in dve rdeči. Malo jih je bilo, ki bi si lajšali vest in malo jih je bilo, ki so si želeli obujati spomine, pa čeprav je minilo okroglih 20 let od tragične smrti velikana. So vsi njegovi bolniki že umrli, so ga sodelavci pozabili, imajo prijatelji pomembnejše opravke... Ali preprosto tega cloveka ni več niti v naših glavah, srcih... Kaj res vsako minuto , vsak dan opravljamo nujno, neodložljivo, nezamenljivo...,početje, da ne moremo obiskati B sektorja starih zal? In tisti, ki pozablja zgodovino, živi prazno sedanjost in nima prihodnosti. Ob odhodu so gorele le 4 sveče, dve beli in dve rdeči.
V spomin dr. Marku Godini (1943 - 1986).



"Poglej kako je lepa in temne laske ima, potlačen nosek in tako je glasna….
Hana, reči oči, oooččii… hvala, prosim…
Pazi, kje se zopet plaziš, ne stopaj tako visoko, ne teci prehitro…
Primi žličko z desno roko, takole poglej… vse pojej…
Napiši S, S kot zavita kača…
Naredi nalogo, drži obljubo, bodi pridna…"