Rekonstrukcijska kirurgija

Plastična kirurgija je izredno zanimiva, dinamična veja kirurgije, ki z razliko od ostalih kirurških strok obravnava vse telesne regije, vse starostne skupine in uporablja številne, različne kirurške tehnike. Na bogatih temeljih znanja in izkušenj preteklosti, zre v prihodnost in išče nove možnosti z enim samim ciljem: Pomagati ljudem. Plastični kirurgi so se vedno trudili nadomestiti izgubljene dele telesa oz. popraviti različne nepravilnosti, da bi na ta način popravili moteno funkcijo ali pa lajšali bolnikovo prizadetost zaradi iznakaženosti. Pri tem so bili vedno vezani na razvoj tehnologije. Bili so inovatorji, ki so v izumih in izsledkih bazičnih medicinskih znanosti prepoznali praktične možnosti zdravljenja bolnikov. Največkrat so pri zdravljenju uporabljali bolniku lastna tkiva. Lahko bi rekli, da je najpomembnejši mejnik v zgodovini plastične kirurgije prav razvoj mikrokirurgije.

Glavno poslanstvo plastičnih kirurgov oz. njihovih predhodnikov je od nekdaj nadomestiti manjkajoči del telesa ali tkiva tako, da se ohrani njegova funkcija in/ali oblika oz. izgled, s prestavitvijo (transpozicija) ali presaditvijo (transplantacija) po možnosti telesu lastnih tkiv. Ime izvira iz grške besede plastikos, kar pomeni oblikovati. Skoval ga je Desault leta 1798. Prvi začetki segajo daleč v zgodovino. Opisani so namreč postopki rekonstrukcije nosu, ki so jih izvajali lončarji v Indiji že približno 600 let p.n.š. V tistem času je bila v Indiji amputacija nosu pogost način poniževalne kazni za prestopnike, zato so imeli lončarji veliko strank. Kožo in podkožje s čela so prestavili na nos in tehniko so kasneje poimenovali »indijski reženj«. V Evropi  je bila aktivna grško-rimska šola, katere dosežki so zamrli v srednjem veku. Ponovno zanimanje za rekonstrukcijo so iz Indije prenesli Perzijci, in sicer v Italijo v času renesanse. Tam je Tagliacozzi leta 1597 prvi opisal vezani reženj z nadlakti za rekonstrukcijo nosu. Delo plastičnih kirurgov je opredelil s pomembnima stavkoma: »Mi popravljamo in učvrstimo dele telesa, ki nam jih je narava dala in usoda vzela. Namen našega dela ni ugajati očem, temveč vlivanje upanja bolnikom in pomoč njihovim dušam.«

Pomemben mejnik sta bili uvedbi anestezije ter asepse v kirurgijo v 19. stoletju. Pravi preporod pa je sledil po koncu prve svetovne vojne, ki je za seboj pustila množico iznakaženih vojakov. Z zdravljenjem poškodb obraza je zaslovel Sir Harold Gilles, novozelandski otorinolaringolog, ki je operiral v Sidcupu v Angliji. Gilliesa mnogi smatrajo za očeta moderne plastične kirurgije, njegovo delo Plastic surgery of the face (1920) pa za temeljno. Gilles je bil, za razliko od večine takratnih kolegov, pripravljen svoje znanje deliti z drugimi na organiziranih srečanjih (nekakšnih delavnicah ali kongresih). Tudi na medicinskih fakultetah je bil odnos do plastične kirurgije sprva odklonilen, saj so pionirje smatrali za kozmetične diletante. To je bil povod, da so se začeli združevati v organizacije, ki so jim dale legitimnost. Tako je Blair leta 1937 ustanovil American Board of Plastic Surgery, v Evropi pa so leta 1936 ustanovili European Society of Reconstructive Surgery, ki je enkrat letno organizirala dobro obiskane sestanke. Prva revija, Revue de Chirurgie Plastique, je pričela izhajati leta 1931.

Številni centri po svetu, ki so se ukvarjali s plastično kirurgijo, so kmalu prejeli nove bolnike, žrtve druge svetovne vojne. Po vojni so se plastični kirurgi, ob pomanjkanju poškodovancev, preusmerili v glavnem v odpravljanje prirojenih različic, predvsem obraza. Pričelo se je večati zanimanje ljudi za načrtovane posege, tudi tiste zgolj estetske narave.

V 20. stoletju so se z združevanjem kirurških tehnik žilne kirurgije in mikroskopa ob sočasni uporabi finih inštrumentov ter mikrošivov začele razvijati mikrokirurške tehnike. O'Brien in Buncke sta sta razvila mikrokiruško tehniko s katero je bilo naenkrat mogoče pod mikroskopom zašiti žile komaj milimeter v premeru in tako poskrbela za naslednjo veliko prelomnico, ki je spodbudila njune kolege, da so pričeli replantirati amputirane dele telesa. Komatsu in Tamai sta leta 1968 prišila nazaj amputirane prste roke. Večanju zanimanja in znanja o mikrokirurgiji je sledil tudi tehnični razvoj operacijskega mikroskopa. 

Poleg prišitja odrezanih delov telesa, pa je uporaba mikrokirurške tehnike kirurgom prinesla nove izzive in bolnikom nove možnosti. Leta 1972 so Buncke in McClean, ter Daniel od telesa popolnoma ločili tkivo  ter ga z mikrokirurško tehniko prišili na drugo mesto na telesu istega bolnika. To tehniko so poimenovali prosti prenos tkiv ali režnjev. To je pomenilo začetek sodobne plastične kirurgije, katere glavna značilnost je mikrokirurški prenos tkiva. To pomeni, da s posebno, natančno tehniko in inštrumenti, ki jih uporabljajo izdelovalci dragega nakita, od telesa ločimo del tkiva na žilnem peclju in ga prestavimo na drug del telesa, nato s pomočjo mikroskopa zašijemo drobne žile (včasih tudi živce) in tako vspostavimo novo obliko in funkcijo.

Za nadaljnji razvoj rekonstrukcij je pomemben koncept angiosomov.  Ian Taylor je opisal žile prebodnice, ki izhajajo iz večjih žil in prehajajo med ali skozi globoka tkiva in oskrbujejo kožo nad temi tkivi. Ugotovili so, da točno določene žile prebodnice z bolj ali manj konstantno anatomsko lego prehranjujejo določen del kože. Načrtovanje sodobne rekonstrukcije temelji na natančnem prikazu žil z Dopplerjevim aparatom ali pa s pomočjo CT angiografije. Mikrokirugija je postala pomemben del operacije in ravnanja s tkivi in ne zgolj pomembna faza operacije (šivanje žil in živcev).

Poleg rekonstrukcijskega dela plastične kirurgije pa je istočasno svoj razcvet doživela tudi estetska kirurgija, odstranitev gub – ritidektomija ali »face-lift«, korekcija nosu, oblikovanje telesa, liposukcija in drugi posegi so postajali vedno bolj dovršeni. Uporabljati so se pričeli različni aloplastični materiali kot so silikonski vsadki ter druga tkivna polnila. Plastična kirurgija je postala tako obsežna, da so se kirurgi pričeli ožje specializirati za določena področja.