Kirurgija roke

Površina roke zavzema približno 1,5% celotne površine telesa. Sestavlja jo več kot 200 anatomsko uravnoteženih in funkcionalno usklajenih struktur. Omogočajo čvrst oprijem, natančne in fine gibe ter služijo zaznavanju okolja. Poškodbe in bolezni roke so pogost problem, ki lahko pomembno zmanjšajo kvaliteto življenja. V največjo pomoč na poti do pravilne diagnoze sta dobro poznavanje anatomije ter natančen in sistematičen klinični pregled. Izkušnje in znanje narekujejo izbiro pravilnega načina zdravljenja. Na številne dejavnike, ki vplivajo na končni izzid zdravljenja, nimamo vpliva. Veliko pa lahko pripomoremo z dobro in natančno kirurško tehniko ter uporabo sodobnih minimalno invazivnih metod. Pomembno vlogo pri zdravljenju  ima rehabilitacijski tim, ki skrbi za bolnika po operaciji in izvaja ustrezne ukrepe za izboljšanje celjenja in funkcije ter vrnitev bolnika v delovno okolje.


Poškodbe roke

Poškodbe rok sodijo med najpogostejše poškodbe. Odprte poškodbe so nevarnejše od zaprtih, saj je rana vstopno mesto za bakterije, ki lahko povzročijo vnetje. Značilnosti ran so odvisne od mehanizma poškodbe. Robovi vreznih ran so gladki in redko umazani, praviloma so dobro prekrvljeni. Velikost rane na koži običajno ni sorazmerna s poškodbo globje ležečih struktur. Zlasti to velja za vbodne rane. Zmečkanine in raztrganine nastanejo zaradi delovanja večjih sil in so praviloma umazane, režnjate, robovi slabo prekrvljeni. Pogosto nastanejo vrzeli mehkih tkiv in prekinjenih struktur (žil, živcev, kit) ne moremo neposredno zašiti. Avulzije nastanejo zaradi strižnih sil. Posledica je nastanek kožno-podkožnih ali včasih sestavljenih režnjev s proksimalno ali distalno bazo ali velikih vrzeli mehkih tkiv. Popolna amputacija pomeni, da je del telesa v celoti ločen od amputacijskega krna. Če  amputirani del s katerimkoli tkivom ostane povezan s telesom je amputacija nepopolna.

Pri kirurški oskrbi poškod sledimo shemi, v kateri si posegi sledijo v smiselnem zaporedju.Nekrektomija je poseg s katerim odstranimo odmrla tkiva, tujke ter krvne strdke. Je najpomembnejši del operacije, saj je od natančne in če je potrebno radikalne nekrektomije odvisno ali bomo umazano rano spremenili v čisto in omogočili primarno celjenje. Nekrektomijo napravimo od robov proti osrednjemu delu rane, tako da ohranimo le dobro prekrvljena tkiva in ne ogrozimo prekrvljenosti kožnih režnjev.

Zaradi ocene obsega poškodbe in oskrbe poškodovanih struktur je potrebna dobra preglednost. Zato rano včasih podaljšamo v proksimalni in/ali distalni smeri, dvignemo kožno-podkožne režnje ter si prikažemo spodaj ležeče strukture. Zelo pomemben je pravilen položaj dodatnih rezov. Nastali režnji morajo biti dobro prekrvljeni, izogniti se moramo dodatni poškodbi pomembnih struktur, ter preprečiti nastanek funkcionalno pomembnih brazgotinskih kontraktur. Po prepoznavi prekinjenih struktur najprej naravnamo ter učvrstimo zlome. Nato obnovimo prekrvavitev z neposrednim šivom arterije in/ali vene. V primeru večjih rzeli uporabimo venski presadek. Sledi šiv ali premostitev vrzeli živcev ter kit. Končno obnovimo kožni pokrov z neposrednim šivom (posamezni v eni plasti), kožnim presadkom ali režnjem.

 

Amputacija in replantacija
 
Replantacija je kirurški poseg, s katerim prišijemo od telesa popolnama ločen del z vzpostavitvijo arterijske in venske prekrvavitve. Podoben poseg pri nepopolni amputaciji imenujemo revaskularizacija. Za končni uspeh je potrebno pravilno ukrepanje takoj po poškodbi. Nujnost ter način oskrbe sta odvisna od višine amputacije ter prisotnosti pridruženih poškodb. Čim več je v amputiranem delu mišic, tem krajše bo preživetje brez krvnega obtoka. Mišice brez nepopravljivih poškodb preživijo približno 6 ur tople ishemije. Ta čas se podaljša če amputirani del ustrezno hladimo. Temperatura mora biti stalno nad lediščem, da preprečimo okvare tkiva zaradi mraza. Krvavitev na amputacijskem krnu ustrezno oskrbimo s kompresijsko obvezo.

Absolutne indikacije za replantacijo so: amputacija palca, amputacija več kot dveh prstov, amputacija skozi dlan, amputacije pri otrocih, amputacija zapestja ali podlakti, amputacija komolca ali nadlehti (samo, če je amputacija gladka brez avulzij) in amputacija posameznega prsta distalno on narastišča FDS. Amputacija prsta proksimalno od narastišča FDS je relativna indikacija za replantacijo. Kontraindikacije so: hudo zmečkani amputirani deli, amputacije v več ravneh, amputacije pri bolnikih z drugimi hudimi poškodbami ali boleznimi, amputacije pri duševno nestabilnih ljudeh.

V kolikor replantacija ni mogoča moramo oblikovati amputacijske krne.

Cilji oskrbe amputacijskih krnov so: zagotovitev zanesljivega in trajnega kožnega pokrova, ohranitev dolžine, obnovitev občutka za dotik, preprečitev kontraktur in bolečih nevromov, čimprejšnja vrnitev poškodovanca k vsakodnevnim aktivnostim. Pred oblikovanjem amputacijskega krna je potrebno odstraniti vse mrtvo tkivo in krvne strdke. Izpostavljeno kost skrajšamo ter jo pokrijemo z mehkimi tkivi. Hrustanca  ni potrebno odstranjevati. Živce prekinemo proksimalno ter jih pogreznemo v mehka tkiva daleč od kostnih štrlin. Kit ne šivamo preko ali jih pritrjujemo na kosti. Kožo zašijemo s posameznimi šivi.

Tumorji roke

Tumorji na roki so benigni (večina) ali maligni, primarni ali sekundarni (zasevki), posamezni ali številni. Pogosto se pojavljajo v  sklopu sistemskih obolenj. Najpogostejši tumorji (70% vseh  tumorjev) na roki so ganglioni.  Nastanejo zaradi mukoidne degeneracije sklepne ovojnice in izbočenja sklepne ovojnice in sklepne tekočine (sklepna kila). Večinoma izhajajo iz hrbtišča zapestja. Redkeje izhajajo iz  drugih sklepov. Lahko nastanejo tudi iz kitne ovojnice upogibalk (20%). Pogosti so pri mladostnikih v obdobjui hitre rasti, zaradi neenakomerne rasti zapestnih kosti in vezi.  Ko se stanje uravnoteži, spontano izginejo. Bolnike lahko motijo zgolj zaradi videza ali pa so boleči in funkcionalno moteči. Bolečina se pojavi  v začetnem obdobju, ko iz sklepa prodirajo med priležnima kostema proti površju in kasneje, če pritiskajo na živec. Ker večina ne povzročajo težav zdravljenje ni potrebno. Punkcija je diagnostična metoda saj se ganglioni po punkciji praviloma ponovijo. S punkcijo odstranimo želatinasto, prozorno, včasih rumenkasto, viskozno tekočino, v kateri so običajne sestavine sklepne tekočine v zgoščeni obliki. Po izpraznjenju cisto lahko napolnimo s kortikosteroidom, ki včasih povzroči zlepljenje ciste. Ob operacijskem zdravljenju je potrebno ganglion odstraniti v celoti. Nekatere ganglione lahko odstranimo tudi artroskopsko. Po posegu je potrebna približno 14 dnevna imobilizacija.

Večje mehkotkivne mase v dlani lahko predstavljajo lipomi. So dobro omejeni in jih odstranimo, če povzročajo težave. Najpogostejša tumorja perifernih živcev sta schwanom in neurofibrom. Schwanom pri operaciji običajno lahko izluščimo, tako da perifernega živca ne prekinemo, nasprotno odrstranitev neurofibroma zahteva prekinitev živca in premeostitev vrzeli s presadkom. V dlani, še pogostejši pa na prstih je rjavi tumor (gigantocelularni tumor kitne ovojnice). Tvorba je benigne narave, lobulirana, rumeno-rjave barve, dobro omejena.  V začetnem obdobju ne povzroča funkcionalnih težav, kasneje pa zaradi pritiska povzroča poškodbo okolnih struktur.  Če vrašča v sklepe in kosti je popolna odstranitev včasih težavna in možnost ponovitve večja.

Najpogostejši maligni mehkotkivni tumorji na roki so sarkomi (sinovialni, epiteloidni, maligni fibrozni histiocitomi,  liposarkomi) in maligni schwanom. Zdravimo jih po onkoloških načelih s široko ekscizijo v zdravo ali amputacijo. Pri nekaterih se odločimo za kemo in radioterapija kot adjuvantno zdravljenje.

Rjavi tumor.

Utesnitev živcev na roki

Utesnitev živca je lahko akutna ali kronična (utesnitvena nevropatija). Obseg poškodbe živca je odvisen od trajanja in jakosti utesnitve. Tudi motnje v delovanju so od občasnega mravljinčenja in/ali mišične oslabelosti do popolne izgube občutka za dotik in/ali paralize mišic. Akutne posledice utesnitve predstavljajo temelj za spremembe v mikrookolju in razrast veziva, ki vodijo v nastanek utesnitvene nevropatije. Ob utesnitvi so za motnje v delovanju živca odgovorni tesno povezani ishemični (upočasnjeno prevajanje impulzov zaradi nezadostne preskrbe s kisikom) in mehanski dejavniki (deformacija vlaken  s poškodbo mielinske ovojnice in strižne sile med vlakni, ki povečujejo nastanek edema).

Utesnitvena nevropatija nastane zaradi nesorazmerja med prostornino perifernega živca in anatomskim mestom, ki ga zavzema. Najpogosteje na mestih, kjer živec poteka skozi kostno-vezivni kanal, mišico, pod vezivnim tračkom, robom mišične ovojnice ali žilo. Živec lahko utesnjuje tudi brazgotina, ki je nastala po poškodbi ali zaradi ponavljajočega draženja ob ponavljajočih gibih. Redkeje so razlog za utesnitev novotvorbe (ganglion), sinovitis ali kostni odlomki po zlomu.

 
Sindrom zapestnega prehoda (SZP)

Nastane zaradi utesnitve medianega živca v zapestju in je najpogostejša utesnitvena nevropatija. Pojavi se pri približno 3% ljudi.

Klinična slika

Pekoča bolečina in mravljinčenje v inervacijskem področju medianega živca v dlani. Simptomi so izrazitejši ponoči in pogosto zbujajo bolnike. Bolečina se lahko širi po volarnem delu podlahti proti rami. Pogosto se pojavi tudi nespretnost pri finih gibih, zmanjšana mišična moč ter zmanjšanje občutka za dotik (padanje predmetov iz rok).

Težave so bolj izrazite pri opravilh, kjer je zapestje v iztegnjenem položaju (vožnja s kolesom, avtomobilom). Pri pregledu ugotovimo zmanjšanje občutka za dotik, atrofijo tenarjevega mišičja pri napredovalih oblikah. Praviloma sta pozitivna Tinelov in Phalenov znak. Diagnozo SZP potrdimo z elektrodiagnostičnimi preiskavami (elektromiografija, hitrosti prevajanja po živcu).

Zdravljenje

Pri začetnih oblikah je zdravljenje neoperativno z nesteroidnimi antirevmatiki in statičnimi opornicami v razbremenjenem položaju zapestja. Izboljšanje simptomov lahko dosežemo z injiciranjem topnih kortikosteroidov v zapestni prehod, vendar postopek zaradi nevarnosti okvare živca  uporabljamo le izjemoma. Operativno zdravljenje, prekinitev transverzalnega karpalnega ligamenta je upravičeno, če konservativno ni uspešno, in pri napredovalih oblikah bolezni. Sprostitev medianega živca v zapestnem prehodu je najpogostejši elektivni operativni poseg na roki. Klasična odprta sprostitev zapestnega prehoda skozi incizijo nad transverzalnim karpalnim ligamentom, omogoča dobro preglednost in se je izkazala kot zanesljiva in uspešna metoda z minimalno stopnjo zapletov. Opisanim slabostim te metode zlasti boleči pooperativni brazgotini se lahko izognemo z ohranitvijo makroskopsko vidnih kožnih živčnih vej nad ligamentom. Vzporedno z modifikacijami odprtega pristopa so se z namenom hitrejšega okrevanja in zmanjšanja težav z brazgotino razvijale endoskopske tehnike sprostitve zapestnega prehoda. Primerjalne študije so pokazale, da je po endoskopskih metodah okrevanje krajše, vendar se je povečalo število poškodb pomembnih struktur med operacijo in število nepopolnih sprostitev.

Odprto sprostitev zapestnega prehoda praviloma opravimo v lokalni anesteziji in brezkrvnem polju. Bolniki prvi dan po operaciji prično z aktivnim razgibavanjem prstov. Šive odstranimo 10 dni po operaciji, ko bolniki prično z fizikalno terapijo, ki traja 2 tedna. Po odstranitvi šivov svetujemo masažo brazgotine z mastno kremo. Običajno se bolnik na delovno mesto vrne mesec dni po operaciji. Zaradi možnosti ponovnega nastanka SZP svetujemo vrnitev na delovno mesto, kjer bolnik ne opravlja stalnih ponavljajočih gibov z rokami.

Izboljšanje nekaterih simptomov lahko pričakujemo takoj po operaciji (pekoča bolečina, mravljinčenje), odvisno od stopnje in trajanja utesnitve se občutek za dotik lahko v celoti povrne v dveh tednih ali nikoli pri napredovalih oblikah bolezni. Mišične atrofije ni moč odpraviti.

Operacija sindroma zapestnega prehoda.

Sindrom kubitalnega kanala


Sindrom kubitalnega kanala je za utesnitvijo medianega živca v zapestju druga najpogostejša utesnitvena neuropatija.

Vzroki za nastanek

Nastane zaradi utesnitve ulnarnega živca v predelu komolca. Biomehanske značilnosti ulnarnega živca, ki je v predelu komolca izpostavljen vleku, raztezanju in trenju, so pomemben dejavnik pri nastanku bolezni. Utesnitev lahko povročajo tudi tumorji (ganglion, lipom, osteohondrom), kostni odlomki, razvojne nepravilnosti (aberantne mišice) ali subluksacija v komolcu.

Klinična slika

Značilne so občasne ali stalne bolečine v medialnem predelu komolca, mravljinčenje in/ali zmanjšanje občutka za dotik v področju, ki ga oživčuje ulnarni živec, oslabelost ali atrofija dlanskega mišičja roke ter okornost pri finih gibih roke. Pozitiven Tinelov znak na mestu utesnitve, pozitiven Fromentov znak.

Zdravljenje

Konzervativno zdravljenje sindroma kubitalnega kanala je redko uspešno in pri večini bolnikov je potrebno operacijsko zdravljenje.

Opisane so številne tehnike sprostitve ulnarnega živca v predelu komolca vendar se nobena od njih ni izkazala za bistveno uspešnejšo od druge. Uspešnost operacije je v največji meri odvisna od okvare živca pred posegom in sposobnosti živca za regeneracijo (starost bolnika). Zato je smiselno uporabiti najmaj invazivno tehniko, ki omogoča sprostitev živca v celoti. Ena od teh je tehnika s kratko incizijo in pomočjo endoskopa. Omogoča nam da ohranimo prednosti standardnih odprtih metod, kot so popolna sprostitev in možnost premestitve živca, obenem pa se z ohranitvijo kožnih živčnih vej izognemo boleči brazgotini. Z omejeno disekcijo mehkih tkiv omogočimo hitrejše okrevanje, in zmanjšano pojavnost kontraktur v komolcu. 

 

Bolezni žil

Nezadosten pretok ne more zadostiti presnovnih potreb tkiva, kar povzroča bolečino, preobčutljivost na mraz in izgubo občutka za dotik. Pogoste bolezni so:

Raynaudov sindrom

Raynaudov sindrom obsega spekter pretočnih motenj, ki so primarne brez prepoznavnih vzročnih dejavnikov (Raynaudova bolezen) ali sekundarne z jasnim povzročiteljem (Raynaudov fenomen). Raynaudova bolezen je funkcionalan motnja z normalno strukturo žilja. Občajno se pokaže : z značilno spremembo barve na mrazu ali ob stresu, obojestransko prizadetostjo, pogosteje pri ženskah.

Tromboza ulnarne arterije

Ulnarna arterija trombozira v predelu zapestaja (Guyonov kanal). Najpogostejši vzrok je ponavljajoča se ali enkratna topa poškodba. Značilna je boleča tvorba v predelu hipotenarja, ishemična bolečina v prstih, razjede ali gangrena , mravljinčenje zaradi utesnitve ulnarnega živca. Največkrat so bolniki ročni delavci moškega spola, pri katerih so pogoste ponavljajoče se tope poškodbe. Diagnozo postavimo z Allenovim testom  in jo potrdimo z angiografijo. Običajno zdravljenje je odstranitev tromboziranega dela ter premostitev vrzeli z venskim presadkom.

Anevrizme

Anevrizme na zgornjem udu so najpogosteje posledica poškodb. Lahko so prave in zajemeajo vse tri plasti arterijske stene ali psevdoanevrizme, ki nastanjeo po poškodbi (najpogosteje vbodnih ranah), ko se hematom ob arteriji organizira in omeji z endotelijem. Pokažejo se lahko kot boleča utripajoča tvorba. Diagnozo postavimo na podlagi Dopplerske preiskave ter arteriografije. Zdravimo jih z odstranitvijo in obnovitvijo pretoka.

 
Dupuytrenova bolezen
 
Dupuytrenova kontraktura je benigna fibroproliferativna bolezen dlančne fibrizne plošče ali  aponevroze. Na začetku bolnik opazi drobno vozličasto zadebelitev v dlani. Pri napredovanju bolezni trački oz. vrvice zadebeljenih vezivnih pregrad in aponevroze povzročajo izrazite kontrakture, ki močno omejujejo funkcionalnost roke. Bolniki prstov, ki so pokrčeni proti dlani ne morejo iztegniti.

Bolezen se pogosteje pojavlja pri potomcih severnoevropejskih plemen. Do 70. leta starosti je bolezen pogostejša pri moških, nato se pogostnost pojavljanja izenači. Predlagani vzorec dedovanja je avtosomno dominanten z različnim izražanjem. Povezujejo jo tudi s kajenjem, sladkorno boleznijo (mikroangiopatija, slabša prekrvavitev), alkoholizmom  (jetrna okvara), fizičnim delom (mikrotravma) in zdravili proti epilepsiji. Pri polovici obolelih se bolezen razvije na obeh rokah. Sicer se običajno pojavi na dominantni roki. Po pogostnosti so  prizadeti (mezinec>prstanec>sredinec).



Dupuytrenovo diatezo  (nagnjenost) imajo bolniki, pri katerih je bolezen bolj napadalne narave, se prej pojavi, pogosto ponavlja ter zajame tudi radialne žarke palmarne aponevroze. Pri teh bolnikih se bolezen razvije tudi na neznačilnih.

Razvoj bolezni je podoben procesom celjenja.

Zdravljenje

Dupuytrenove bolezni ne moremo ozdraviti, zdravimo lahko le njene posledice. Neoperativno zdravljenje z obsevanjem ali injiciranjem različnih snovi (topnih kortikosteroidov,  kolagenezae in 5-fluorouracila,...) je praviloma neučinkovito. Za operacijo se odločimo v primeru težav pri vsakodnevnih opravilih, bolečih vozliči in maceracija globokih brazd v koži dlani. Opisanih več različnih operacij.

Odvisno od obsežnosti in predvidenega časa posega ter od splošnega zdravstvenega stanja bolnika poseg lahko opravimo v lokalni anesteziji, zapestnem, venskem ali pazdušnem bloku ali splošni anesteziji. Operiramo v brezkrvnem polju, običajno z povečevalnimi očali. Rezi kože morajo omogočati dobro preglednost, če je možno omogočiti neposredno zapiranje ran, predvsem pa preprečiti nastanek brazgotin, ki bi omejevale gibljivost sklepov. Kožni režnji morajo biti zanesljivo vitalni.

Kljub pravilnemu načrtovanju kožnih rezov je zaradi dogotrajne in hude kontrakture primankljaj kože včasih prevelik, da bi lahko rano direktno zašili. Tedaj rano pokrijemo z presadkom cele debeline kože.

Posebno težavo predstavlja skrčenje obsklepnih struktur, ki so v upognjenem položaju sklepa. Zato po odstranitvi zadebeljenih tračkov praviloma dosežemo celoten obseg gibljivosti.



Zapleti

Zgodnji zapleti po operaciji so v zaporedju, hematom, nekroza kože in okužba. V največji meri se jim izognemo s pravilnim potekom kožnih rezov, dobro hemostazo in s pravilno pooperativno oskrbo. Zavrta gibljivost sklepov, ki nastane po operaciji je posledica zapletov pri celjenju. Preprečimo jo s pravilno rehabilitacijo (aktivne vaje, opornice).

 

Kompleksni regionalni bolečinski sindrom
 
Obvladovanje bolečine po kirurškem posegu ali poškodbi pomembno vplivana končni funkcionalni rezultat zdravljenja. Najtežje je omiliti stalno, dolgo trajajočo bolečino, ki ni sorazmerna s stopnjo okvare. Kompleksni regionalni bolečinski sindrom (KRBS) je skupno ime za več stanj, ki jih označuje nevropatska bolečina navadno ene okončine, ki nastane neodvisno od obsega prvotne poškodbe in presega inervacijsko področje enega perifernega živca ali spinalne korenine. Glede na klinične znake ločimo tri različice:

KRBS tip I (refleksna simpatična distrofija)
Značilna je bolečina, funkcionalana prizadetost, avtonomne motnje ter trofične spremembe brez znakov poškodbe perifernega živca. Težave omili blokada simpatičnega nitja.

KRBS tip II (kavzalgija)
Ima enake značilnosti kot tip I z razliko, da je prisotna poškodba perifernega živca.

KRBS tip III (bolečinski sindrom neodvisen od simpatičnega nitja) 
Značilna je bolečina, funkcionalna prizadetost in trofične spremembe, vendar blokada simpatičnega nitja ne omili težav.

Diagnozo postavimo z anamnezo in natančnim kliničnim pregledom, ter nato z morebitnimi dodatnimi preiskavami.  Zgodnja diagnoza in multidisciplinarni pristop k bolniku so bistvo uspešnega zdravljenja. Bolečina ki spremlja KRBS, ki je huda, pekoča in stalna. Poslabša se s premikanjem sklepov. Najpogostejši znak je oteklina, ki je najprej mehka, nato pa se spremeni v zadebelitev okrog sklepov. Postopno sklepi otrdijo. Koža atrofira in ima značilen svetleč videz. Sprememba barve kože se kaže kot cianoza ali kot bledica. Na rtg sliki opazimo razredčenje gostote kosti. Večina bolnikov s KRBS kaže znake depresije, anksioznosti ali potravmatsko motnjo prilagajanja na poškodbo.  Mnogim bolečina in pridruženi simptomi preprečijo opravljanje vsakodnevnih življenskih opravil. Bolezen nikoli spontano ne izzveni.  Zdravljenje je kompleksno in zahteva pristop specialistov različnih strok.  Cilji zdravljenja so: zmanjšati bolečino, izboljšati funkcijo, izboljšati kvaliteto življenja. Praviloma kombiniramo fizioterapijo (glej poglavje rehabilitacije), farmakoterapijo (simpatikolitiki, α2- adrenergični agonisti, kortikosteroidi, triciklični antidepresivi, antiepileptika gabapentin in pregabalin, kalcitonin) regionalno blokado simpatičnega in psihoterapijo.  Grobe ocene rezultatov zdravljenja kažejo, da z naštetimi metodami dosežemo odlične rezultate pri eni tretjini bolnikov, pri eni tretjini dosežemo izboljšanje simptomov pri eni tretjini pa je zdravljenje brez učinka.

 
Rehabilitacija roke 

Končni izid zdravljenja v veliki meri odvisen od rehabilitacije, zato je rehabilitacija roke pomembna dopolnitev kirurškega posega. Za uspešno obravnavo je potreben celosten pristop, ki poleg fizikalne in delovne terapije vključuje tudi psihosocialni in poklicni vidik. Roko obravnavamo kot funkcionalno celoto, saj tudi okvarjeni, poškodovani deli pri vsakodnevnih opravilih delujejo skupaj z zdravimi kot celota. Pri celotnem rehabilitacijskem postopku je zelo pomembno, da bolnik razume, kaj se z njim dogaja, kaj se od njega pričakuje in predvsem, kaj želi, more in mora doseči sam. Le tako lahko postane ne le enakovreden član rehabilitacijskega tima, ampak njegov najpomembnejši del.

Glavni cilj rehabilitacije je izboljšanje funkcionalnosti roke. To dosežemo predvsem s: pospeševanjem celjenja, preprečevanjem edema, zmehčanjem brazgotin, zmanjšanjem bolečine, povrnitvijo in vzdrževanjem gibljivosti sklepov, povrnitvijo motoričnega in senzoričnega delovanja.