Poškodbe roke zaradi pirotehničnih sredstev

Tsunami in Katrina in mednarodna izmenjava iz drugih koncev sveta, temnopolti, azijci, švedski plavolasi, modrooki deček na internetu. O Ljubljani, dečkih in deklicah, ki se jim je zgodil osebni Tsunami, niti besede. Slike pa so povsem enake, krvaveče rane, polomljeni udi in objokani obrazi. Osebne tragedije in stroški države na eni strani in večja naklada lahkotnih cenenih časopisov mastnih naslovov in praznih vsebin, zaslužki marketinških agencij, tiskarjev in postavljalcev jumbo plakatov.

Ob prihodu v bolnišnico pa vedno enake besede:"Joj, če bi vedeli, kaj se lahko zgodi. Nikoli nas nihče ni opozoril, prodajalec je govoril o nekakšnih pasjih bombicah...." Živimo tukaj in zdaj in »rdeče« fotografije so od tukaj in zdaj. Pa niso potrebne. Neprijetnost na domačem pragu je lažje na hitro zapreti v predal, pogledati grozljivko iz bližnje videoteke, otroku podariti video igro kjer zmagovalec odreže največ glav... Kaj si predstavljate, ko slišite:"Pri pokanju petard si je poškodoval roko, odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je ostal na zdravljenju"? Malo, kljub temu, da je novica pretresljiva in žrtev in sorodnike zaznamuje za celo življenje.

Rana pomeni vsako nasilno prekinitev celovitosti kože in sluznic, oziroma telesne površine, ki lahko zajema povrhnja in globoka telesna tkiva. Posamezne rane lahko razvrstimo v skupine: praske in odrgnine, vbodnine, ureznine in vsekanine, razpočne rane, raztrganine, zmečkanine, ugriznine, strelne rane in amputacije. Če iz medicinskega dela odplujemo v bolj poetične vode bi lahko rane razdelili tudi na potrebne (pričakovane) rane in poškodbe med opravljanjem »koristnega« dela in povsem nepotrebne rane, ki so posledica objestnosti, prekomernega izzivanja, neznanja, podcenjevanja, lažnega junaštva in brezbrižnosti. Pri takih ranah smo lahko udeleženi aktivno, kot poškodovanci ali zgolj kot posredniki, prodajalci nevarnih predmetov vprašljivega porekla, vzpodbujevalci ali zgolj nemi opazovalci nevarnega početja. Poškodbe s pirotehničnimi sredstvi sodijo v drugo skupino poetično razdeljenih skupin ran. So povsem nepotrebne! Pomenijo slabosti na več ravneh, v družini in družbi. Zgolj za zdravnike predstavljajo velik izziv, ko se po glasni eksploziji pred rokami kirurga znajde nekaj komaj roki prepoznavnega tkiva. Žrtve pirotehničnih sredstev, ki jih lahko uvrstimo tudi med eksplozivna sredstva so zlasti mladi. Tisti, ki sledijo zgledom staršev, vzgojiteljev, vrstnikom. Tisti, ki imajo veliko prostega časa, so željni izzivov, postavljanja pred vrstniki in jim manjka iskrenih nasvetov starejših. To niso zgolj cestni postopači, pač pa tudi nepoučeni in drzni, odličnjaki.

Otroci sledijo zgledu staršev in svojih vrstnikov, ki izstopajo s svojo drznostjo. V otroški družbi se začne z vprašanjem:«Kdo si upa?«, v družinskem krogu pa z mislijo:«Vsako leto izstrelimo po 100 raket in vržemo 200 petard, pa se še nikoli nikomur ni nič zgodilo.« Dostopnost pirotehničnih sredstev vprašljivega porekla in  pisanih barv po nizki ceni je več kot lahka. Slike poškodovancev, krvavih obrazov in zlomljenih udov nas spremljajo vsak dan na TV ekranih. Postali smo otopeli.

Pri poškodbah s pirotehničnimi sredstvi se srečujemo z različnimi poškodbami. Od manjših opeklinskih ran, brez večjih funkcionalnih posledic, žal pa zelo pogosto tudi z obsežnimi in kompleksnimi poškodbami roke z dramatičnimi funkcionalnimi in estetskimi posledicami. Večinoma so poškodovane kosti (zdrobljeni, odprti zlomi) in vsa mehka tkiva: žile, živci, kite in mišice, prisotne so obsežne kožne vrzeli. Področje poškodbe je zelo veliko, tkiva so zmečkana in raztrgana in lahko propadejo tudi kasneje. Pri otrocih so poškodovane rastne stike kosti. Rane so umazane, zato je večja nevarnost okužb in zapletov po operaciji. V primeru amputacij, pa replantacije največkrat niso izvedljive. Tudi izguba vida in/ali sluha sta lahko del nesrečne zgodbe. Navadno so poškodbe povezane z vrsto pirotehničnega sredstva (eksplozivne moči) in načina poškodbe (petarda v roki, žepu, pod nogami). Zlasti nevarno je sestavljanje in lepljenje večjega števila različnih pirotehničnih pripomočkov in lastna izdelava, predelava in dodelava, kjer uporabnik ne pozna kako, kdaj in kako močna bo eksplozija. To pa večinoma počno otroci brez nadzora, ki se igrajo, eksperimentirajo, spoznavajo in izdelujejo, da bo bolj »kul«, »mega«, »špon«... 

Posegi so kompleksni in zahtevajo izurjeno kirurško ekipo (zdravniki, sestre in drugo osebje), ki zna in je pripravljena sredi noči opraviti večurno operacijo in z različnimi tehnikami zagotovitio kar najboljšo funkcijo in estetski izgled. Najprej je potrebno odstraniti vse mrtvo tkivo in šele takrat lahko ugotovimo resničen obseg poškodbe, nato je potrebno učvrstiti skelet, zašiti mišice in kite. Glavni del operacije predstavlja mikrokirurško šivanje drobnih žil in živcev od katerih je odvisno preživetje in funkcija (foto). Nazadnje je potrebno poskrbeti še za kožni pokrov, kjer je pogosto potrebno uporabiti proste režnje-del tkiva na žilnem peclju in živcu prenesti z drugega dela telesa in vspostaviti obtok na poškodovanem. Nato pa so na vrsti korektivne in estetske operacije. Številne.
In zakaj so operacije roke tako zapletene?

Roka – dlan predstavlja le 1% skupne telesne površine, ki pa ga sestavljajo kosti (27), sklepi (6 vrst),veliko število vezi, dlanske mišice (18), kite (28), žile (arterije in vene), živci (3) z več sto tisoč živčnimi vlakni in čutilnimi telesci, mezgovnice, koža različne zgradbe, ki morajo pravilno in usklajeno delovati. Žal pa pri visokoenergetskih poškodbah ni vedno mogoče popraviti vsega in poškodovanemu vrniti funkcionalnosti (gibanje, prijemanje, pisanje...) in estetske podobe poškodovanega uda. Ker živimo v potrošniški družbi so pogosta tudi vprašanja:« Koliko pa približno stane osnovno zdravljenje in koliko celotno pri bolj zapletenih primerih oskrbe poškodb?«

Koliko stane desna roka 16-letnika? Na to vprašanje nihče ne pozna pravilnega odgovora. Najprej je cena stroškov dela, organizacija dežurne službe, materialni stroški operacij, stroški dela fiziatrov in fizioterapevtov, nadomestila za bolniški stalež, invalidnina, bolečine, psihične motnje... Skratka ogromno. In zgodba o petardi, eksploziji in raztrgani roki se ne konča, ko poškodovanca odpeljejo iz operacijske dvorane, temveč mnogo kasneje. Morda nikoli?  Trajanje rehabilitacije je odvisno od vrste in obsega poškodbe, uspešnosti operacije, starosti bolnika, dominantnosti poškodovane roke in drugih dejavnosti. Več kot leto dni. Duševne motnje pa so ob različnih obdobjih različne. Pri otroku ob vstopu v šolo, menjavi okolja, adolescenci, pri iskanju zaposlitve in partnerja. Različno pri različnih poškodovancih. Duševne motnje ali vsaj nelagoden in trajen občutek slabe vesti pri starših ali skrbnikih poškodovanega otroka ostane neizmerljiv del kvalitete življenja.

Zato so potrebna opozorila. Resna in pravočasna! Opozorila brez olepševanj in nerealnih podob lesketajočega neba in mavričnih barv. Tudi zgodba o petardah ima dve plati in obe sta barvni z veliko rdeče barve. Na eni je zaslužek in veselje, na drugi so objokani, zaskrbljeni obrazi in invalidnost. Zato je potreben nadzor, izobraževanje, medijske akcije. Že v vrtcih in šoli je potrebno opozoriti na nevarnosti.

In rešitve problema? S pravim zgledom, nadzorovano dostopnostjo nevarnih sredstev, usmerjenimi propagandnimi akcijami znanih športnikov (»če bi se igral s petardami morda nebi postal evropski prvak«) igralcev in poškodovancev. Nedvomno pa je najbolj pomembno preventivna dejavnost, izobraževanje staršev, učiteljev in najmlajših otrok. 
 

Prva pomoč. Pri oskrbi rane je treba ločiti: površinske rane (ne segajo skozi celotno debelino kože), in globoke rane(segajo skozi kožo v podkožje in mehka tkiva, kosti in sklepe). Pravilna prva pomoč in nadaljna oskrba rane je ključnega pomena pri kasnejši vzpostavitvi funkcije in dobrega estetskega rezultata. Na terenu glede na mehanizem poškodbe ocenimo rano in resnost poškodbe, izključimo pridružene poškodbe, zaustavimo krvavitev in z imobilizacijo preprečimo nadaljne poškodbe in zavarujemo globje pomembne strukture, preprečimo širjenje okužbe in zmanjšamo bolečine. Z premišljenim in preudarnim ukrepanjem na terenu bomo poškodovanca tudi pomirili.